Člen 41 temelji na obstoju Unije kot skupnosti prava, katere značilnosti so se razvile v okviru sodne prakse, ki je med drugim utemeljila dobro upravljanje kot splošno pravno načelo (glej med drugim sodbo Sodišča z dne 31. marca 1992 v zadevi Burban proti Evropskemu parlamentu, C-255/90 P, rec. 1992, str. I-2253 ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T-167/94, rec. 1995, str. II-2589 in z dne 9. julija 1999 v zadevi New Europe Consulting in drugi proti Komisiji, T-231/97, rec. 1999, str. II-2403). Besedilo navedene pravice v odstavkih 1 in 2 izhaja iz sodne prakse (sodbe Sodišča z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens, 222/86, rec. 1987, str. 4097, točka 15, z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji, 374/87, rec. 1989, str. 3283 in z dne 21. novembra 1991 v zadevi TU München, C-269/90, rec. 1991, str. I-5469 ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. decembra 1994 v zadevi Lisrestal in drugi proti Komisiji, T-450/93, rec. 1994, str. II-1177 in z dne 18. septembra 1995 v prej omenjeni zadevi Nölle) in besedilo glede obveznosti navedbe razlogov izhaja iz člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije (primerjaj tudi pravno podlago v členu 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sprejetje zakonodajnih aktov za odprto, učinkovito in neodvisno evropsko upravo).
Odstavek 3 povzema pravico, ki je sedaj zagotovljena s členom 340 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Odstavek 4 povzema pravico, ki je sedaj zagotovljena s členom 20(2)(d) in členom 25 Pogodbe o delovanju Evropske unije. V skladu s členom 52(2) je treba navedene pravice uporabljati pod pogoji in v mejah, določenih v pogodbah.
Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki je pomemben vidik tega vprašanja, je zagotovljena s členom 47 te listine.