Splošne določbe
Člen 52 - Obseg pravic in načel ter njihova razlaga
1. Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 2. Pravice, ki jih priznava ta listina in jih urejajo določbe Pogodb, se uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih v teh pogodbah. 3. Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije. 4. Kolikor so v tej listini priznane temeljne pravice, kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, je treba te pravice razlagati skladno s temi tradicijami. 5. Določbe te listine, v katerih so določena načela, se lahko izvajajo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti institucij, organov, uradov in agencij Unije ter akti držav članic za izvajanje prava Unije v skladu z njihovimi pristojnostmi. Nanje se sme pred sodišči sklicevati samo pri razlagi teh aktov in pri odločanju o njihovi zakonitosti. 6. Nacionalne zakonodaje in običaji se morajo v celoti upoštevati v skladu s to listino. 7. Sodišča Unije in držav članic ustrezno upoštevajo pojasnila, pripravljena kot vodilo za razlago te listine.
Namen člena 52 je opredeliti obseg pravic in načel Listine ter določiti pravila za njihovo razlago. Odstavek 1 obravnava podrobnosti glede omejevanja pravic. Besedilo temelji na sodni praksi Sodišča: `... skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča je mogoče uvesti omejitve pri uresničevanju temeljnih pravic, zlasti v okviru skupne ureditve trga, pod pogojem, da navedene omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, za katere se zavzema Skupnost, in da glede na želeni cilj ne povzročajo čezmernega in neutemeljenega poseganja, ki bi ogrožalo samo bistvo navedenih pravic` (sodba z dne 13. aprila 2000, C-292/97, točka 45). Sklicevanje na splošne interese, ki jih priznava Unija, zajema cilje iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji in druge interese, ki so zaščiteni s posebnimi določbami pogodb, na primer členom 4(1) Pogodbe o Evropski uniji, ter členi 35(3), 36 in 346 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Odstavek 2 se nanaša na pravice, ki jih že izrecno zagotavlja Pogodba ES in priznava Listina in se sedaj nahajajo v pogodbah (predvsem pravice, ki izhajajo iz državljanstva Unije). Pojasnjuje, da za takšne pravice še nadalje veljajo pogoji in omejitve, ki se uporabljajo za pravo Unije, na katerem te pravice temeljijo, in ki so sedaj predvideni v pogodbah. Listina ne spreminja sistema pravic, ki so bile dodeljene s Pogodbo ES in so sedaj povzete v pogodbah. Namen odstavka 3 je zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP z vzpostavitvijo pravila, da sta vsebina in obseg navedenih pravic, vključno z dovoljenimi omejitvami, enaka kot vsebina in pomen pravic, ki ju določa EKČP, kolikor pravice v tej listini ustrezajo tudi pravicam, zagotovljenim z EKČP. To zlasti pomeni, da mora zakonodajalec pri določanju omejitev navedenih pravic upoštevati enaka merila, kot so določena v podrobni ureditvi o omejitvah iz EKČP, ki tako postanejo veljavna za pravice, zajete v tem odstavku, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije. Sklicevanje na EKČP zajema Konvencijo in njene protokole. Vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije. Namen zadnjega stavka v odstavku je Uniji omogočiti, da zagotavlja širše varstvo. V vsakem primeru raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. Listina ne vpliva na možnost držav članic, da uporabijo 15. člen EKČP, ki dovoljuje odstopanje od pravic, predvidenih v EKČP, v primeru vojne ali druge splošne nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, če sprejmejo ukrepe na področju nacionalne obrambe v primeru vojne ali na področju vzdrževanja javnega reda in miru v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 4(1) Pogodbe o Evropski uniji ter členov 347 in 72 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Seznam pravic, za katere bi lahko v sedanji fazi – brez izključitve razvoja na področju prava, zakonodaje in pogodb – veljalo, da ustrezajo pravicam v EKČP v smislu tega odstavka, je podan v nadaljevanju. Seznam ne vključuje pravic, ki so dodane pravicam v EKČP. 1. Členi, katerih pomen in področje uporabe sta enaka kot pomen in področje uporabe ustreznih členov EKČP: - člen 2 ustreza 2. členu EKČP; - člen 4 ustreza 3. členu EKČP; - člen 5(1) in (2) ustreza 4. členu EKČP; - člen 6 ustreza 5. členu EKČP; - člen 7 ustreza 8. členu EKČP; - člen 10(1) ustreza 9. členu EKČP; - člen 11 ustreza 10. členu EKČP brez poseganja v omejitve, ki jih lahko pravo Unije nalaga državam članicam glede možnosti uvajanja dovoljenj iz tretjega stavka prvega odstavka 10. člena EKČP; - člen 17 ustreza 1. členu Protokola k EKČP; - člen 19(1) ustreza 4. členu Protokola št. 4; - člen 19(2) ustreza 3. členu EKČP, kakor ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice; - člen 48 ustreza drugemu in tretjemu odstavku 6. člena EKČP; - člen 49(1) (razen zadnjega stavka) in (2) ustreza 7. členu EKČP.
2. Členi, katerih pomen je sicer enak kot pomen ustreznih členov EKČP, njihovo področje uporabe pa je širše: - člen 9 zajema enako področje kot 12. člen EKČP, vendar se lahko njegovo področje uporabe razširi na druge vrste sklepanja zakonske zveze, če slednje predvideva nacionalna zakonodaja; - člen 12(1) ustreza 11. členu EKČP, vendar se njegovo področje uporabe razširi na raven Evropske unije; - člen 14(1) ustreza 2. členu Protokola k EKČP, vendar se njegovo področje uporabe razširi, tako da zajema dostop do poklicnega in nadaljnjega usposabljanja; - člen 14(3) ustreza 2. členu Protokola k EKČP, kar zadeva pravice staršev; - člen 47(2) in (3) ustreza prvemu odstavku 6. člena EKČP, vendar omejitev na odločanje o civilnih pravicah in obveznostih ali o kazenskih obtožbah ne velja, kar zadeva pravo Unije in njegovo izvajanje; - člen 50 ustreza 4. členu Protokola št. 7 k EKČP, vendar se njegovo področje uporabe razširi na raven Evropske unije in velja med sodišči držav članic; - končno se državljani Evropske unije v okviru področja uporabe prava Unije ne smejo obravnavati kot tujci, in sicer zaradi prepovedi vsakršne diskriminacije glede na državljanstvo. Zanje se omejitve, predvidene v 16. členu EKČP v zvezi s pravicami tujcev, v tem okviru ne uporabljajo. Pravilo o razlagi, vsebovano v odstavku 4, temelji na besedilu člena 6(3) Pogodbe o Evropski uniji in ustrezno upošteva pristop Sodišča glede skupnih ustavnih tradicij (npr. sodbi z dne 13. decembra 1979 v zadevi Hauer, 44/79, rec. 1979, str. 3727, in z dne 18. maja 1982 v zadevi AM&S, 155/79, rec. 1982, str. 1575). Po tem pravilu je treba zadevne pravice iz Listine namesto s strogim pristopom `najnižjega skupnega imenovalca` razlagati na način, ki omogoča visoko raven varstva, ustrezno pravu Unije in skladno s skupnimi ustavnimi tradicijami. Odstavek 5 pojasnjuje razlikovanje med `pravicami` in `načeli` v Listini. V skladu s tem razlikovanjem je treba pravice posameznikov spoštovati, medtem ko je treba načela upoštevati (člen 51(1)). Načela se lahko izvajajo z zakonodajnimi ali izvedbenimi akti (sprejetimi s strani Unije v okviru njenih pristojnosti in s strani držav članic samo pri njihovem izvajanju prava Unije); za sodišča postanejo torej pomembna šele pri razlagi ali reviziji teh aktov. Vendar niso razlog za neposredne zahteve po pozitivnem ukrepanju institucij Unije ali organov držav članic. To je v skladu s sodno prakso Sodišča (glej zlasti sodno prakso v zvezi s `previdnostnim načelom` iz člena 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer proti Svetu, T-13/99, rec 2002, str. II-3305, s številnimi sklicevanji na prejšnjo sodno prakso, in vrsta sodb v zvezi s členom 33 (prej 39) glede načel kmetijskega prava, npr. sodba Sodišča v zadevi Van den Berg, C-265/85, rec. 1987, str. 1155: ocena načela stabilizacije trga in razuminh pričakovanj) in s pristopom v ustavnih sistemih držav članic do `načel`, zlasti na področju socialnega prava. Tako na primer spadajo k načelom, priznanim v Listini, členi 25, 26 in 37. V nekaterih primerih lahko člen Listine vsebuje značilnosti pravice in načela, kot npr. členi 23, 33 in 34. Odstavek 6 se nanaša na razne člene v Listini, ki se v duhu subsidiarnosti sklicujejo na nacionalne predpise in običaje.